Martin Hergouth:
Heglov monarh in komičnost nasilja
Predavanje IDŠ

Vabljeni na drugo predavanje letnika o nasilju, ki bo potekalo v četrtek, 23. 3., ob 19.00 v prostorih Živka Skvotca v Tovarni Rog v Ljubljani.

Politično sedanjost zaznamuje nov val skrbi (in nekaj fascinacije) nad tem, da je v urejanju kolektivnega življenja in političnega odločanja na delu nekaj, kar je  splošnemu modernemu idealu racionalno utemeljene oblasti karseda tuje. Poraja se sum, da je ta mračna, iracionalna plat - imenujmo to nasilje v splošnem smislu - bolj imanentna in težje odpravljiva poteza družbe, kot bi si nemara mislili. Nasilje ni zgolj drugo in zunanje harmonične normalnosti, temveč njena konsitutivna meja - in ta limitni status nasilja je tisto, kar je treba raziskati. Pri tem, mimogrede, ne mislimo, da sodobnost od nas zahteva kakšno posebno prevpraševanje odpora do nasilja - torej, to ni niti smisleno, niti, verjamemo, potrebno. Ravno tako nam ne gre za to, da razkrinkamo normo nenasilnosti kot še eno sredstvo nasilja, s čimer slednji pojem raztopimo v posplošenosti.

Namesto tega bomo poskusili opredeliti nasilje kot prelom racionalnega (utemeljenega, upravičenega, argumentiranega) in poskusli izolirati točko njegove neobhodnosti. V ta namen se bomo ozrli k znamenitni Heglovi ideji monarha. Ta notorični anahornistični element Heglove politične filozofije (Hegel denimo vztraja na nujnosti dednosti monarha) spremlja značilna idioskinkratična heglovska  argumentacija - oz. vsaj poteza misli -, po kateri politična odločitev/dejanje/ukrep, torej, udejanjenje volje, nujno zahteva nek presežek nad povsem razumskim podajanjem in pretehavanjem razlogov. Razmislili bomo torej, v kakšni meri nam ta monarhičnio-iracionalen aspekt oblasti pojasni ta ne-izginjajoči moment nasilja v družbeno-politični organizaciji, ki preseneča common sense liberalne utopičnosti. 

In nenazadnje, zdi se, da ima ta sorta oblastnega nasilja na sebi pogosto nekaj bizarno-komičnega. Jasno imamo tu v mislih Trumpa in Putina, to, da pred njma celo že celo tradicijo modernih voditeljev z (različno uspešnimi) samodrškimi pretenzijami, s Hitlerjem in Mussolinijem na čelu ki pred vsem drugim vzbujajo smeh. Ali gre pri tem za konceptualno nujnost, oziroma, ali je biti vreden prezira in posmeha - kar je bil za tradicionalni tip avtoritete uničujoč udarec - danes še ovira za nasilniškost oblasti, ali prej njen sestavni del?