Depresija - dušni preporod

Drage,

z velikim veseljem in pričakovanjem se vam oglašam po dolgem premoru. Krogi se vračajo po podaljšani kontemplaciji o tem, kako in kakšne teme odpirati, da bodo odpirale prostor za naša avtentična doživljanja, da bodo prostor odpirale, ne zapirale, nagovarjale globlje in bolj smiselno, omogočale prostor za to, kar je.

Naslednji teden (v sredo, 17.10.2018, ob 18.00 - logistične informacije TUKAJ) se torej krogi vračajo v redno kroženje. Nadaljujemo s Potovanjem Junakinje, ki ni več linearno potovanje k nekemu cilju, ampak spiralasto lupljenje plasti, ki zakrivajo ŽIŽ.

Naša tema bo tokrat depresija.

To je filozofsko razmišljanje o depresiji, o našem odnosu do otožnosti, melanholiji, odsotnosti volje do življenja in pogreznjenosti vase. Jasno naj torej izrazim, da to razmišljanje ne nadomesti ali razvrednoti pomena psihofarmakološkega zdravljenja depresije v primerih hude in življenje-ogrožujoče depresije.

Torej, z depresijo mislim na otožno razpoloženje, nizko raven energije, pomanjkanje volje do življenja, aktivnosti, udejstvovanja, izrazito obrnjenost vase in nagnjenost k samotarskosti, pasivnost, izključenost iz življenja. To je stanje, ki ga vsi izkušamo, v različnih stopnjah intenzivnosti. Najintenzivnejša stopnja je zagotovo klinična depresija, ko smo tako na dnu in včasih življenjsko ogroženi (zaradi samomorilnosti), da potrebujemo intenzivnejše okrevanje, podkrepljeno tudi s psihofarmakološkim zdravljenjem.

To je stanje, do katerega imamo v naši družbi izrazito odklonilen in paranoičen odnos. Potrebno pa je povedati, da depresivno razpoloženje ni samo po sebi patološko in se ne pojavi zaradi neke napake in ne kliče samo po sebi po zdravljenju in odpravitvi. Depresivno razpoloženje se pojavi ponavadi zaradi potona psihične energije v podzemlje (preusmeritve v nezavedno), kar ima svojo funkcijo. Jung je takšen proces poimenoval regresija, toda ne v pomenu nazadovanja/degeneracije/koraka nazaj, temveč v pomenu začasne preusmeritve energije, ki je potrebna faza v razvoju in predpogoj ustvarjalne faze.

Obrat navznoter se zgodi, kadar naša zavestna drža ni več funkcionalna, kadar se zapletemo v enostranskost. Pogosto se zgodi, kadar smo pred izzivom, ki zahteva bolj polni odziv, odziv z več našega bitja, ne le z običajno zavestno držo, a tega polnejšega odziva nismo zmožni, saj so nam potrebni impulzi nedostopni. Zato nastopi obrat navznoter, da bi se "ponovno povezali s svetom naravnih instinktov," kot pravi Jung. Depresija želi vzpodbuditi integracijo tistega, kar je potrebno za polnejši odziv na življenje. V začasnem potopu se v nas dogaja prestrukturiranje, reorganizacija, oblikovanje novega reda. Prinaša nam psihološko obnovo. 

"V življenju so trenutki, ko obrnemo nov list. Pojavijo se nova zanimanja in težnje, ki do sedaj niso bili deležni naše pozornosti ali pa se zgodi nenadna sprememba osebnosti (ti. mutacija značaja). Med inkubacijskim obdobjem te spremembe pogosto opazimo izgubo zavestne energije; nov razvoj je potegnil energijo, ki jo potrebuje, iz zavesti." C. G. Jung

V obrnitvi nazaj se zberejo novi viri, ki nam bodo omogočili rast v prihodnosti. Prišli smo do točke, ko se mora notranji red preobrniti, reorganizirati, da bo bolj celosten in bolj funkcionalen. Zato se energija usmeri navznoter, v to notranje delo in za udejstvovanje v zunanjem svetu je ni na voljo. Energija torej ne kar izgine, nasprotno, odide v podzemlje, tja, kjer je potrebna. Prebudi nezavedne vsebine, ki jih moramo sprejeti in vključiti v svoje zavedanje in pogled na svet, v svojo držo. Pogosto se zato zgodi, da med depresijo doživljamo močne spomine, da se okrepi naše fantaziranje/sanjarjenje, morda imamo intenzivne sanje. Pomembno je, da energiji sledimo. Da sledimo depresiji. Tukaj nastopi tisto najtežje pri depresiji.

Tukaj namreč nastopijo družbeni predsodki in strahovi pred depresijo, zaradi katerih čutimo v tem stanju ogromno krivde in slabe vesti, močnega pritiska, da bi morali biti "v redu", "funkcionalni", da moramo čimprej najti izhod iz tega podzemlja. To je zares škoda, saj zaradi tega ne izkoristimo priložnosti, ki nam jih depresija ponuja. V tem stanju tako ali tako ne moremo zlesti ven, lahko se zgolj silimo, kar pa pogoltne ogromno naše energije in nas še dodatno izčrpava. Prav tako pa so uničujoči občutki krivde in frustracije, ker nas naše bitje "izdaja", ker ne želi sodelovati v življenju. Zdi se mi, da pogosto več trpljenja povzroči ta frustracija in krivda zaradi depresije kot depresija sama.

Jesenski čas je ravno pravšnji za pogovor o depresiji. Jesenska mitologija govori o Bogu, ki se odloči podati v Podzemlje, Večno Morje (Maternico Boginje), kjer se prepusti smrti, žrtvovanju in nato ponovnemu rojstvu (vstajenju). Bog predstavlja našo zavest, ki se prepusti padcu v globine, vzvalovanem morju nezavednega. Potrebna je žrtev zavesti in vsakdanjega življenja (ki postane opustošeno in prazno v času depresije), da bi se življenje obnovilo. V času zimskega solsticija (okrog 20. decembra) se Bog ponovno rodi, energija se vrne v zavest in v svet, prenovljeni smo in življenje se nadaljuje z novim ustvarjalnim zagonom. 
Jesen nam to potovanje pomaga globlje doživeti tudi zaradi vse krajšega dneva in vse daljše noči, zaradi vse večjega hladu in zaradi umirajoče narave, ki spominja na opustošenost depresivnega življenja. A Kolo Leta prinese novo rojstvo v času zimskega solsticija, ko se dan začne daljšati in vstopa vse več upanja. Kolo Leta nam govori, da je vsaka depresija začasna in da bolj ko jo bomo sprejeli in se ji prepustili, slajša bo vrnitev na površje.

V času, ki ga preživimo v podzemlju je torej pomembno, da se prepustimo svojim čustvom, doživljanju, fantazijam, otožnem razpoloženju. Pomembno je, da se kljuvamo zaradi stanja, v katerem smo, temveč se mu prepustimo. Da spustimo fiksacijo na delovanje, aktivnost. Da si dovolimo "lenobo", mirovanje. In da v polnosti čutimo vse, kar je pod površjem. O tem smo že govorile, ko smo spoznavale Svečenico: 

"Toda Svečenica postane Svečenica šele, ko svojo bolečino (osamljenost, opustošenost, trpljenje) ozavesti kot polno, nosečo. Ne kot izgubljenost (izguba zemljevida), temveč kot najdenost v rokah sebstva. Ko odpre oči resnici, da je nošena, postane njeno trpljenje plodno in lahko spočne ozdravljenje."   

V depresiji nas obiščeta melanholija in otožnost, tudi nostalgija. Hrepenenje po Materi, po varnem objemu, ljubljenosti, nezapuščenosti. Naša onemoglost je pogosto izraz otroka, ki želi biti nahranjen. Pomembno je, da si to hrepenenje dovolimo in ga ne označimo za infantilnega. Je priložnost, da morda prvič v polnosti začutimo svojo podhranjenost in jo v polnosti ozavestimo in odžalujemo. Nato lahko morda prvič odkrijemo, kaj pomeni odkriti vir materinjenja v sebi.

Vabljene torej na krog, če ste že izkusile takšno obdobje ali pa ste morda prav zdaj v njem. Vabljene, če ste se mučile in trpinčile zaradi slabe vesti in krivde in na silo razpirale svoj na odprtje še nepripravljen popek. Skupaj bomo objele dušo v depresiji, ki v resnici pomeni dušo spodaj, na nizki točki. Skupaj bomo pozdravile jesenski spust in mu v polnosti dovolile, da nas ponese s seboj. Obredno bomo blagoslovile moč spusta v podzemlje, nahranitve in vrnitve na površje.

Krog bo tokrat bolj obredne narave. 

Vabim vas, da pridete na krog s spetimi lasmi (če imate kratke lase, povitimi v ruto), prinesite kak šal, ruto, lahko več njih. Prinesite svoje krtače za lase/glavnike.

Na prihodnjih krogih bomo depresijo kot spust v podzemlje raziskovale preko dveh različnih pravljic, ki govorita o dveh različnih iniciacijah ženske preko depresije, dveh različnih ozdravljenjih preko depresije.

Prisrčno vabljene, srčno dobrodošle, da se skupaj odpočijemo, sprejmemo, odpremo pot notranjemu toku...

V hvaležnem pričakovanju,

Ana