»Kritika lahko prijetno živi v akademskih, kulturnih in medijskih institucijah in sobiva s kapitalističnim sistemom, čeprav je ta vse bolj izkoriščevalski. Nekdo lahko dobiva nagrade za eseje, v katerih piše o tem, kaj vse je narobe s sistemom, toda takoj, ko poskuša narediti kaj konkretnega na terenu, ga pretepe policija, je kaznovan ali pristane na sodišču. Za ljudi, ki so kritični, obstajajo udobna mesta, kamor te ta sistem postavi in s katerega lahko govoriš, kar hočeš. Sistem se tako prikazuje kot odprt, necenzuriran in kot da je za dialog. Toda konflikt nastane takoj, ko nekdo poseže v konkretne stvari, v konkretne dobičke interesnih skupin. Veliko denarja se zmeče v to, da sistemska kritika ne preraste v gibanje. Lažje je ustvariti kariero kakor gibanje. In to smo dobili v tranziciji. Dobili smo nevladni sektor in akademijo, ki je slonokoščeni stolp, in dobili smo to, čemur pravijo civilna družba. Toda nimamo množičnih gibanj, množičnih sindikatov in množičnih strank, ki bi temeljile na članstvu. In ta tako imenovana civilna družba je na koncu en kup pisarn, ki so odvisne od vladnih razpisov in se jih nihče ne boji.«