"Materina izguba hčerke, hčerkina izguba matere; to je osnovna ženska tragedija." Adrienne Rich

Ta petek (jutri), 23.3.2018 ob 18.00 v Ljubljani nadaljujemo Potovanje Junakinje. Na četrti postaji bomo odprle eno najintimnejših ženskih tem: mati. (Logistične informacije in informacije glede prijave najdeš tukaj.)

Na tokratnem krogu se bomo dotaknile enega najbolj opredeljujočih odnosov v življenju ženske - odnosa z materjo. Ta kompleksen, večplasten odnos poln protislovij se dotika naše najgloblje identitete, najglobljih eksistencialnih občutkov. Junakinjo neizbežno čaka soočenje z materinskim odtisom. Z materjo nas veže istovetenje, nezavedno zavedanje enakosti, sorodnosti. Materino telo je naše telo, naše telo je materino telo; smo eno žensko telo. V materinskem odtisu je zakodirana naša ne/udomačenost v svojem telesu, naše temeljno doživljanje svojega telesa. Ali je telo v osnovi užitek, dom, radost, gibkost, življenje, vez z instinkti in intuicijo ali je pa je doživljano kot grdo, potrebno popravila, nedomače, boleče, ovirajoče?

"Matere in hčerke so si med seboj vedno izmenjevale - onkraj besedno prenešenega izročila o ženskem preživetju - znanje, ki je prikrito, subverzivno, predbesedno: znanje o toku med dvema podobnima telesoma, od katerih je eno v drugem preživelo devet mesecev. Izkušnja rojevanja v hčerki prebudi globoko odmevanje njene matere, ženske pogosto sanjajo o svojih materah v času nosečnosti in rojevanja. Alice Rossi meni, da se ob prvem podoju svojega otroka v ženski prebudi spomin na vonj mleka njene matere. Ob menstruaciji nekatere hčerke čutijo žensko bližino s svojimi materami, tudi kadar je odnos boleč in konflikten." Adrienne Rich

Hkrati pa individuacijska sila v nas želi razgraditi simbiozo in istovetenje z materjo, da bi lahko postale me same. Odcepiti se želimo od aspektov naše matere, ki jih doživljamo kot neopolnomočene, neizražene, potlačene ali potlačujoče. Želimo bolj polno živeti, bolj zrelo, bolj samostojno in opolnomočeno.

"Matrofobijo lahko vidimo kot razcep znotraj ženske, kot željo, da se enkrat za vselej očisti materine zvezanosti, da se individuira in se osvobodi. Mati predstavlja žrtev v nas, nesvobodno žensko, mučenico. Naše osebnosti se zdijo nevarno zamegljene in prepletene z našimi materami in v obupanem poskusu, da bi ugotovile, kje se mama konča in začne hči, opravljamo radikalne operacije." Adrienne Rich

Toda te radikalne individuacijske operacije ločevanja svojega sebstva od materinega so prepletene z globokim istovetenjem z materjo, z žensko solidarnostjo, ki obstaja med materjo in hčerko ter z globokim hrepenenjem po materinjenju - po hranljivem materinskem naročju, ki teši, tolaži, neguje, predaja vodstvo, modrost, slišanost.

Adrienne Rich te ambivalentne občutke med materjo in hčerko opiše na začetku svojega poglavja o materinstvu in hčerinstvu v knjigi Of Woman Born: "To je jedro knjige in vanj vstopam kot ženska, ki se je, rojena med nogami svoje matere, na različne načine znova in znova poskušala vrniti k materi, jo ponovno posedovati in biti ponovno posedovana od nje, najti vzajemno potrditev od in z drugo žensko, po katerem hrepenijo tako hčerke, kot matere, se od nje odtegujejo, jo drug drugi omogočajo ali onemogočajo."

Odnos z materjo opredeli naše temeljno prazaupanje v življenje, v svet in v ljudi, občutek, da imamo pravico živeti in da nam pripadajo obilje, potešitev naših potreb. Opredeljuje naš odnos do telesa, globino utelešenosti. Pozitivni materinski odtis vliva občutek temeljnega dobrega: v svojem bistvu sem dobra in v svojem bistvu je svet dober. Negativni materinski odtis vliva občutek temeljnega slabega: v svojem bistvu sem slaba in v svojem bistvu je svet slab. Negativni materinski odtis ustvarja hladen svet, odtujenost od svojega telesa, preplavljenost z občutki krivde, občutek nevrednosti in osamljenosti. Pogosto negativni materinski odtis povzroča menstrualne težave. Zavrnjenost s strani matere ali hladen in nematerinski odnos z materjo sta za žensko največja rana. Takrat ni hranljive medgeneracijske vezi, ki iz maternice v maternico pretaka ljubljenost in temeljno dobro. Negativni materinski odtis ni nujno ustvarjen s strani zlonamerne, motene matere.

"Materinjenje hčerk v patriarhatu kliče po močnem občutku samo-negovanja v materi. Psihična izmenjava med materjo in hčerko je lahko destruktivna, toda ni potrebno, da je tako. Ženska, ki spoštuje in ima rada svoje telo, ki ga ne doživlja kot nečistega ali kot spolni objekt, bo svoji hčerki nebesedno prenesla zavedanje, da je žensko telo dober in zdrav kraj za prebivanje. Ženska, ki se čuti ponosno, da je ženska, na svojo hčerko ne bo prenesla samorazvrednotenja. Ženska, ki svojo jezo uporablja ustvarjalno, ne bo potlačevala jeze v svoji hčerki zaradi strahu, da le-ta ne bi postala samomorilna.
Vse to je zelo težko v sistemu, ki je ves čas kradel telesa in ego žensk. In kaj lahko rečemo o materah, ki jim nista bila ukradena le telo in ego, temveč so, alkoholičarke, odvisnice ali samomorilne, nedostopne svojim hčerkam? Kaj je z žensko, ki mora tako garati za preživetje, da ji na koncu dneva ne ostane nič materinske energije, ko otopelo, utrujeno pobere svojega otroka po službi? Otrok ne prepozna družbenega sistema ali institucije materinstva, le grob glas, prazen par oči, mati, ki je ne vzame v naročje, ki ji ne pove, kako čudovita je." Adrienne Rich

Negativni materinski odtis, kot vidimo, pogosto nastane brez materine vednosti in v nasprotju z njeno ljubeznijo in dobrimi nameni. Izčrpana mati, ki ves čas gara, bo za hči odsotna in izkušnja materinjenja bo napolnjena z nepotešenim hrepenenjem, temeljno žalostjo in melanholijo. Izčrpana mati si ne bo mogla vzeti časa, da uživa s svojimi otroki, da se jim z radostjo zazira v oči in povezuje z njihovimi telesi ter jim tako daje vedeti, da so dragoceni, ljubljeni in zaželjeni. Otroci bodo doživljali mati kot nezainteresirano, da so ji nepomembni in nevredni ljubezni, v resnici pa je mati tudi sama podhranjena. Matere, ki si niso želele otrok težko prenesejo otroku temeljno radost bivanja. Matere, ki živijo v zlorabljajočih odnosih ali odnosih, kjer je njihova ženskost razvrednotena, kjer jim je dodeljena vloga služkinje in kjer ne dobijo potrebne podpore in pomoči partnerja, bodo prav tako otrokom težko predale izkušnjo globoke ljubljenosti in radosti, kljub svoji veliki ljubezni in skrbi do otrok.

"Vem, da so v njej globok zbiralnik jeze; vsaka mati je izkusila preplavljajočo, nesprejemljivo jezo na svoje otroke. Ko razmišljam o pogojih, v katerih je moja mama postala mama, nemogoča pričakovanja, odpor mojega očeta do nosečih teles, njegovo sovraštvo vsega, česar ni mogel nadzorovati, se moja jeza razgradi v žalovanje in jezo zanjo in se nato pretopi nazaj v jezo nanjo: starodavna, neprečiščena jeza otroka." Adrienne Rich

Pogosto odkrijemo, da mati ni mogla v polnosti materiniti zaradi omejujočih in toksičnih okoliščin. Matere, ki so razvrednotene s strani svojih partnerjev, bodo kljub svoji ljubezni hčerkam predale negativni odtis. V takšnih okoliščinah se pogosto oblikuje protislovna zmes solidarnosti z materjo, solidarnost dveh žrtev istega zatiralca, ter jeze nad materjo, ker se ne upre, ker se ne bori zase in posledično zame, ker s svojim ostajanjem potlačena potlačuje tudi mene.

"Malo žensk se v patriarhatu lahko čuti dovolj materinjenih; moč naših mater, ne glede na njihovo ljubezen do nas in njihove boje za nas, je preveč omejena. In skozi mamo patriarhat uči majhnega ženskega otroka, kakšna so pričakovanja do nje. Tesnobni pritisk ene ženske nad drugo, da bi se prilagodila poniževalni in duhamorni vlogi težko imenujemo "materinjenje", tudi če verjame, da bo to njeni hčerki pomagalo preživeti. Mnogo hčerk živi v jezi na svoje matere, ker so sprejele, voljno in pasivno, "karkoli pride". Viktimizacija matere ne le poniža hčerko, ki opazuje mater za namige, kaj pomeni biti ženska. Kot pri tradicionalnem kitajskem povijanju stopal, mati preda naprej svojo bedo. Samoaovraštvo in nizka pričakovanja so "cunje za povezovanje" za žensko psiho." Adrienne Rich

Čutiti, da se mati bori zase, da je asertivna, avtonomna, svobodna, ustvarjalna in samoopredeljena, je za žensko najbolj hranljiva dediščina. Mama je hčerkin prvi vzor ženske samouresničenosti in avtonomije. Ženske samobitnosti, ponosa in polnosti. Mama je v resnici tista, ki določi hčerkino dojemanje sebe, vrednotenje sebe in spoštovanje sebe. Če je mama vzor integritete, ponosa, moči in samouresničevanja, se dekle nauči pozitivno doživljati sebe kot postajajočo žensko, nauči se, da je »dovolj«, ne le dovolj, da je dragocena. Ni se ji potrebno obračati drugam po samopotrditev.

"Tudi kadar ni brata ali očeta, ki bi ga imela mama raje, hčerka lahko čuti bes ob materini nemoči in pomanjkanju boja - ker se intenzivno istoveti z materjo ter zato, ker mora najprej čutiti, da je ljubljena in da se nekdo zanjo bori, da bi se tudi sama lahko borila zase. /.../ Kot hčerke potrebujemo matere, ki si bodo želele svojo in našo svobodo. Ni nam treba biti nosilke samozanikanja in frustracije druge ženske. Kvaliteta materinega življenja, ne glede na to, koliko se mora boriti in kako nezaščitena je, je njena primarna zapuščina njeni hčerki. Kajti ženska, ki lahko verjame vase, ki je bojevnica in ki se bori naprej, da bi ustvarila okolje življenja okoli sebe, svoji hčerki kaže, da te možnosti obstajajo." Adrienne Rich

"Dokler se ne bo med mamami in hčerkami, od ženske k ženski preko generacij raztegnila močna vez ljubezni, potrditve in vzora, bodo ženske tavale v divjini." Adrienne Rich

Prezahtevne matere, ki veliko zahtevajo od svojih otrok in so bolj osredotočene na lastne potrebe, prav tako ne bodo uspešno zrcalile otroka. Prav tako se lahko zgodi, da sta otrok in mati karakterno nekompatibilna, drug drugemu predstavljata senco in si gresta preprosto na živce (na primer kadar je eden od njiju ekstravertiran, drugi introvertiran; kadar je eden od njiju čustveni, drugi pa miselni tip, itd). To je še posebej problematično pri enostarševskih družinah.
Matere, ki jih je same oblikoval negativni materinski odtis, bodo v svojem jedru doživljale to zapuščenost, osamljenost, nikoli potešeno hrepenenje o materinjenju. S takšnimi občutki žalosti in nepotešenosti v svojem jedru bodo otroku težko posredovale prazaupanje v življenje, temeljno radost, užitek in osrečujoč stik z otrokom. Prav tako je ženski z negativnim materinskim odtisom težko najti svojo identiteto kot mati. Kot vemo, vstop v materinstvu s seboj prinese smrt starega jaza in rojstvo novega. Ta prehod ni tako samoumeven in je bil v preteklosti podprt z obredjem. Ženska s pozitivnim materinskim odtisom se bo lažje našla v novi vlogi, v njej bo našla smisel, užitek in potrditev. Ženska z ambivalentnim ali negativnim odtisom, ki je še posebej zavestna odklonilnega odnosa družbe do materinskih vrednot, pa bo težje sprejela novo vlogo, kar bo vplivalo tudi na kvaliteto njene vezi z otrokom.

"Zelo mladi starši lahko doživljajo tudi občutke izpraznjenosti. To se dogaja predvsem, če sami kot otroci niso nikoli doživeli, da bi jih kdo doživljal in se z užitkom in potešenostjo ukvarjal z njimi. Zato jim ob rojstvu lastnega otroka pomaga, če se osredotočajo na svojo odraslost in moč ter zavračajo beg iz starševstva, samopomilovanja in iskanje zatočišča pri svojih starših. Rojstvo otroka je kritičen prehod in velika možnost obenem: če staršem uspe, da so kos svoji nalogi, zasnujejo svoj odnos do otroka v znamenju samozaupanja. Čeprav se čudno sliši, se človek lahko vživi v dojenčka le s pogojem, da se sam ne počuti nebogljenega. Samo ta trdna in odrasla suverenost omogoča velikodušno, zaščitniško razpoloženje do otroka. Kdor sebe doživlja kot nikoli potešenega dojenčka, nujno vidi v otročičku tekmeca, vsiljivca ali izbranca, ki ima vse." Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile

Ženska z izrazito negativnim materinskim odtisom se počuti kot "gnila oseba v gnilem svetu". Čuti, da nima pravice, da obstaja, da bi bilo najbolje, "da bi se izbrisala". Čuti, da se mora neznansko mučiti, da bi lahko upala, da bodo njene potrebe potešene. Pogosto z dosežki išče potrditev in dovoljenje za obstoj. Čuti globoko osamljenost ter da je prepuščena na milost in nemilost življenja. Čuti pomanjkanje. Svet doživlja kot hladen, zavračajoč, ki ne izreka dobrodošlice. Čuti, da si ne zasluži obstajati, da je slaba oseba. Čuti se samo in nemočno. Čuti nezaupanje in tesnobo, življenje je hladno, težko in naporno. V sebi nosi stalen občutek zavrnjenosti. Za vse mora garati. Negativni materinski odtis oblikuje v nas primarno krivdo. Čuti nepripadnost. Stik s telesom je zelo slab ali neobstoječ. Težave z menstrualnim ciklom in drugimi ženskimi fiziološkimi procesi so pogosto posledica negativnega materinskega odtisa. Ženska z negativnim materinskim odtisom pomanjkanje materinjenja sebi pogosto nadomesti s tem, da izredno materini druge.

Materinski kompleks se dotika tudi naše ne/zmožnosti individuacije; v svoji preplavljajoči, dušeči, goltajoči obliki nam preprečuje od-ločitve, zaključke, nove začetke, stik z agresijo - prodiranje v svet, asertivnost, uresničevanje. Pozitivni materinski kompleks zaznamuje občutek, da imam pravico živeti in sem v svojem temelju dobra. Ženske s pozitivnim materinskim kompleksom se zlahka poistovetijo z vlogo matere ter najdejo smisel v negovanju in skrbi za druge. Negativne manifestacije dušečega pozitivnega materinskega kompleksa so lahko, da ženska ostaja v vlogi hčerke, v nekakšni otroškosti/otročjosti, tudi ko odraste in ima svoje otroke. Dušeči pozitivni materinski kompleks prav tako ne dovoljuje separacij. Ne dovoljuje, da bi odrasle, postale samostojne in samouresničene. "Samo ostani pri mami, ki bo skrbela zate in ti bo vedno dobro." To lahko pomeni dobesedno ostati pod okriljem matere (fizično), ali pa pomeni psihično ostati pod okriljem matere; navzven se sicer lahko osamosvojimo, toda znotraj nas nas materinski kompleks duši in potlačuje, preprečuje asertivnost, individualnost, avtonomnost in samouresničenje. Potrebno je ostati v varnem

stanju latence, kajti le tam je varno. Na zunaj se lahko to zdi kot lenoba, v resnici pa gre za materinski kompleks, ki naši individualnosti ne pusti, da bi se osamosvojila. Materinski kompleks duši našo agresivnost: zmožnost prodiranja, vztrajanja, discipliniranja. Da bi manifestirale in prizemljile svoje ideje, svojo individualnost, je potrebna vztrajnost, zmožnost za samozanikanje in zmožnost prenesti padce. Če je ego v primežu dušečega materinskega kompleksa, vsega tega ni zmožen. Takšen ego tudi ves čas hrepeni po "oceanskih" občutkih - občutkih enosti, zlitosti, blagostanja in ekstatičnosti. To so občutki simbioze z materjo. Toda za individuacijo je potrebno izstopiti iz maternice in zdržati ločenost, osamljenost, težave, izzive, odgovornosti. Kadar materinski kompleks kastrira te samouresničevalne vzgibe, se naša agresivnost usmeri proti nam samim, v samodestruktivnost. Najpogostejša manifestacija tega je depresija. Pogosto takšne matere opredeljujejo osamosvojitev in emancipacijo kot nekaj slabega in jo zavirajo. Prav tako pogosto te matere hrepenijo po tem, da jih otrok idealizira, po simbiozi z otrokom. Z otrokovo osamosvojitvijo bi to izgubile in zato jo preprečujejo. Preprečujejo jo, da bi preprečile lastno osamljenosti. Ženske s pozitivnim materinskim kompleksom pogosto pravijo, da so njihove matere njihove najboljše prijateljice. Matere so jih povlekle v takšen odnos zaradi lastnih potreb, s tem pa prirezale krila njihovi individuaciji. Človek z materinskim kompleksom ima zato zelo nedefinirane meje; slabo čuti sebe, prevladuje občutek zlitosti z drugimi, s tem pa se tudi zabriše občutek lastne individualnosti, lastne volje in agresivnosti. Zato poleg lenobe takšni ljudje čutijo tudi veliko tesnobe in strahu. Ti dve čustvi sta zdravi razvojni čustvi, ki se pojavita ob vsaki separaciji, od-ločitvi, odgovornosti. Če materinski kompleks le-te duši, se pojavijo prekomerne količine tesnobe in strahu, ki preprečujejo individuacijo. Jung definira strah kot razvojni aspekt osebnosti, ki je pri materinskem kompleksu potlačen in zato povzroča prekomeren strah. Naloga ljudi z dušečim pozitivnim materinskim kompleksom je torej emancipirati se od njega, zavzeti svojo agresivnost in premagati svoje strahove. Pogosto je potrebno tudi izkusiti "navadno/povprečno" življenje, vsakdanjo rutino, ki nas nauči odgovornosti, vztrajnosti in ponižnosti. Prav tako je potrebno vzpostaviti stik z lastno "moškostjo" - asertivnostjo, prodornostjo, disciplino.

Če pa maternično zavetje vsebuje modrost, nas ob pravem trenutku potisne v svet in v iniciacijo iz nedolžnosti in naivnosti v instinktivno/intuitivno zavedanje sebe in sveta. V tem primeru nam bodo ostali pozitivni darovi pozitivnega materinskega kompleksa - občutek, da sem vredna, da imam pravico obstajati, da mi pripada potešenost in uresničenost - ki jih bomo lahko združile z asertivnostjo, individualnostjo, odgovornostjo, ustvarjalnostjo.

Materinske rane zdravi Velika Mati. Tudi če naša izkušnja materinjenja ni optimalna in je bolj ali manj polna ran, prebiva v globinah naše psihe Velika Mati, popolna univerzalna Mati, ki v sebi združuje vse aspkte materinstva. Naša psiha bo iz naših skupnih praplasti izkopala podobe Velike Matere, ki se nam bo prikazala kot Odrešenica, nas prevzela in nam dala vse tisto, česar nismo prejele od človeških mater. Velika Mati se kot Boginja, Zemeljska Mati, pojavi, kadar moramo razviti materinske kvalitete, ki jih nismo nikoli prejele ali kadar zdravimo svojo materinsko rano. S svojo ciklično in ritmično plodnostjo nam daje izkušnje celega kroga materinstva: plodne sprejemljivosti, nošenja in iztisa, ko je čas pravi. Velika Mati nam da tako toplo in ljubeče materinstvo, kot zapustitev gnezda, da lahko postanemo, kar smo.

Mit o Demetri in Kore/Perzefoni pripoveduje zgodbo o temeljnem odnosu v svetu žensk, odnosu med materjo in hčerko. Govori o močni vezi med njima, a tudi potrebni ločitvi in emancipaciji hčerke, da izstopi iz večne nedolžnosti v zrelost. Po iniciaciji se Perzefona vrne k hranljivem materinskem odnosu, tokrat v bolj enakovrednem razmerju; skupaj s Hekato postanejo Sveta Trojica - Dekle, Mati, Modra Starka, podoba zaokrožene ženske osebnosti. Mit o Demetri in Perzefoni govori o hranljivi vezi potrditve, ljubezni in vzora, o kateri govori Adrienne Rich, o učinkoviti ženski solidarnosti med materjo in hčerko, ki ne izvira iz skupne viktimizacije, temveč iz skupnega opolnomočenja. Govori o prenosu užitka, samozavesti in moči iz matere na hčerko, hkrati pa tudi o zdravi zamejenosti med njima. Čeprav se mit začne s simbiozo in "najboljšim prijateljstvom" med materjo in hčerko, nas uči, da je le-to treba preseči, da je hči lahko iniciirana iz naivnosti v spoznanje in individualnost.

"Demetra in Kore, mati in hči, razširjata žensko zavest tako navzgor, kot navzdol. Dodata ji "mlajšo in starejšo", "močnejšo in šibkejšo" dimenzijo, razširita v času in prostoru ozko zamejen zavestni um ter mu podelita znamenje večje in celostne osebnosti, ki soobstaja v večnem toku stvari. Težko predpostavljamo, da sta bila mit in misterij

ustvarjena z zavestnim namenom; bolj verjetno se zdi, da sta se pojavila kot nehoteni razodetji psihičnega, toda nezavednega, predstanja. Predzavestna psiha (npr. v otroku) po eni strani deleži v materinski psihi, po drugi strani pa se razširja v hčerinsko psiho. Zato bi lahko rekli, da vsaka mati v sebi vsebuje svojo hči in da vsaka hči svojo mater ter da se vsaka ženska razširja nazaj v svojo mati ter naprej v svojo hči. To deleženje in prepletanje povzročita tisto specifično negotovost glede časa: ženska prej živi kot mati, kasneje kot hči. Zavestna izkušnja teh vezi ustvarja občutek, da je življenje razširjeno preko generacij - prvi korak proti izkušnji in prepričanju, da obstaja izven časa, kar s seboj prinese občutek nesmrtnosti. Življenje posameznice je povzdignjeno v tip, postane arhetip splošne ženske usode. To vodi k obnovitvi ali apokatastazi življenj njenih prednic, ki sedaj, preko sedanje posameznice, prehajajo v prihodnje generacije. Takšna izkušnja daje posameznici prostor in smisel v življenju generacij, tako da so vse nepotrebne ovire odstranjene s poti življenjskega toka, ki naj teče skoznjo. Istočasno se posameznica rešena svoje izolacije ter obnovljena v celovitosti. Vse obredno ukvarjanje z arhetipi ima ultimativno takšen cilj in takšen rezultat. Psihologinji je takoj jasno, kako katarzični in istočasno poživljajoči učinki so morali teči iz Demetrinega kulta v žensko psiho in kakšno pomanjkanje psihične higiene označuje našo kulturo, ki ne pozna več celostnih občutkov, ki so jih nudila Elevzinska čustva." Carl Gustav Jung, Psihološki aspekti Kore

Za poglobitev v materinski kompleks in odnos z materjo svetujem vira za pričujoči članek: Verena Kast: Father Daughter, Mother Son ter Adrienne Rich, Of Woman Born

Prisrčno vabljene, se vidimo jutri!